SGP Rusija - Erazmov dnevnik

Prolog

O tekmovanju v Rusiji razmišljam že nekaj časa. Dolgo nazaj sem dobil ponudbo za tekmovanje z Blaniki, pa ne vem iz kakšnega razloga nisem šel. Potem smo sem menili z Michealom Sommer-jem in Danijelom Rodic-em, da bi šli na tekmovanje v Novosibirski in so tudi ti plani padli v vodo. Po svetovnem prvenstvu v Avstraliji sem izgubil voljo do velikih tekmovanj zaradi nepopisne gneče v zraku, ki je predvsem posledica starega in okorelega načina točkovanja, še iz časov, ko jih je Stane Bizilj s svinčnikom peš računal. Za letos kakšnih velikoh načrtov nisem delal, notranji glas mi je govoril, da je to mogoče pravi trenutek, da se prijavim na GP tekmovanje v Usmanu v Rusiji. Na tekmovanje sem se prijavil že v začetku leta, da me slučajno ne bi minilo.

 

Priprave in odhod

Kakšen mesec pred odhodom dobil e-pošto Nine Shalneve in Aleskeya Spiridonova, da je potrebno opraviti validacijo moje licence. Cel kup dokumentov je bilo potrebno poslati in pridobiti potrdilo s strani naše Agencije za letalstvo, da si licence nisem sam natisnil. Kakšen tedn pred odhodom me Aleksey prosim, če lahko pridem še kakšen dan prej, ker moram v Rusiji opraviti še zrdavniški pregled. Kakšen dan prej ima žena rojstni dan in spet mi notranji glas pravi, da to ni najboljši dan za odhod v Rusiju. Nekako se zmenimo, da bomo stvari uredili ob mojem prihodu. Tik pred zdajci me zagrabi panika, da je čisto preveč dela za postoriti in da bi mogoče bilo smotrno preklicati mojo pot v Rusiju. Pošljem epošto na Letalske.si, kjer sem kupil karto in hvala bogu karte ni bilo možno preklicati.

Prihod

Z jutranjim letom iz Brnika ali pa letališča Jožefa Pučnika Ljubljana. Željko se mi prijazno ponudi za prevoz na letališče, ker ta dan dela. Pelje me žena Simona, ki gre potem naprej v službo v Ljubljano. Adri-in CRJ900 brez zamud pristane na moskovskem letališču. Do naslednjega leta imam še nekaj ur časa, vendar je pri tem potrebno zamenjati terminal. Moskovsko letališče je eno veliko gradbišče. Z avtomatskim vlakom brez strojevodje, se odpeljemo na drugi terminal. Najprej malo čakanja, ker je zaradi tehnične okvare vlak ne vozi. Drugi so bolj nervozni, ker se jim verjetno bolj mudi, kot meni, jaz pa se ubadam z dekodiranjem cirilice, ki sem se jo učil samo eno leto v osnovni šoli. Tega pa je že zelo dolgo nazaj. Ampak počasi gre. Na Terminalu 2 nas ob izstopu pričakajo gasilci v polni opremi z dihalnimi aparati. Derejo se “Ogon! Ogon!”, kar si prevedem kot požar, vendar ker ni nikjer nobenega dima, kaj šele ognja se mirno odpravim naprej. Mogoče so pa imeli samo vajo. Terminal B je čisto novi terminal, mogoče celo da so imeli ta dan odtvoritev. In ker je nov terminal, še prav nič na njemu obratuje, ena gostilna in obilo mojstrov, ki brusijo, režejo in žagajo. Internet v gostilni deluje, tako da mi ni težava prebroditi štiri ure do naslednjega letala. Do Voronezha nas pripelje Suhoj Superjet RRJ-95. Luštkano letalo. Voronezh-ko letališče je majhno, približno tako veliko kot mariborsko, čeprav živi v Voronezhu z okolico več kot milijon ljudi. Na letališču me pričakata Ilya in Lada, mož in žena in za avtom se odpeljemo do Usmana, kjer poteka tekmovanje. Kakšno uro vožnje je še do tja. Ilya me spomni, da se poznava, ker sva skupaj letala na svetovnem prvenstvu v Litvi. On je bil sopilot Sergeju Klyuevu. Na žalost se ga ne spomnim, vendar me je zaradi tega pošteno sram. Če si je on lahko zapomnil mene, bi si tudi jaz moral zapomniti njega. Najprej potujemo po avtocesti, ki povezuje Moskvo in Soči, kmalu pa zavijemo po lokalnih cestah proti Usmanu. Pokrajina me malo spominja na Finsko. Podobne lesene hiše, gozdovi in pa velika polja. Na cilje prispemo okoli osmih zvečer. V majhni klubski kantini so nagneteni vsi (pomočniki organizatorji in tekmovalci). Vsak se rokuje z menoj. Potem sledi par zdravljic z majhnimi kozarčki in raznobarvnimi tekočinami. Na hitro pojem še nekaj mrzlega šaš-lika, potem pa se odpravim mojemu domu za naslednji teden. Kamp je vzorno urejen, trije malo večji bungalovi s svojo kuhinjo in kopalnico in dve spalnicama in pa ducat majhnih koč samo z posteljo. Vse to se skriva v brezovem gozdu, ki daje senco ob poletni pripeki. Družbo nam delajo komarji, ki jih je tukaj res ogromno. Ilya mi je povedal, da je bilo leto ogromno snega in ker je le-ta skopnel šele v aprilu, je bilo potem ogromno vode in zaradi tega je ogromno komarjev. Spim v velikem bungalovu. Moj sostanovalec pa je dober znanec Petr Krejcirik iz Češke. Petr mi pokaže svojo mapo iz zdravniškega pregleda tukaj v Rusiji, pove, da ga je pregledalo osemnajst zdravnikov in da še v življenju ni imel tako kompleksnega zdravniškega pregleda. Utrujen od poti in majhnih kozarcev kmalu zaspim.

 

 

Petek 18.5.

Zadnji dan treninga in moj prvi dan treninga. Zjutraj se najprej odpravim v klubsko kantino na zajtrk. Ilya, Lada in Nina mi prijazno poučijo, kako se naroči zajtrk in kaj je možno dobiti za zajtrk. Torej “omlet s kolbasoy I pomidorami” in še espresso in delovni dan se lahko prične. Nina me odpelje do mojega letala za to tekmovanje. Jantar Std.2., tekmovalna oznaka 47. Klubsko letalo v odličnem stanju. Pričnem z montažo svojih instrumentov, enakega opravila se loti tudi Petr, kateremu sem prinesel LX8080. Med montažo me obišče kar nekaj pilotov, veliko jih na videz poznam, vendar se ne morem spomniti njihovega imena. Sram me naj bo. Vreme ne sodeluje najbolje, vsepovsod v okolici so že plohe. Nina vztraja, da je potrebno narediti vsaj en štart pred tekmovanjem, zato s Petrom odvlečeva letali na start. Kmalu se na startu pojavita tudi Wilgi in kot bi mignil sem na 600m. Z letalom nimam večjih težav, mogoče je samo zelo nenavaden položaj pilota v letalu, namreč z rokami se komaj stegnem do plošče z instrumenti in skoraj me zagrabi krč v trebušne mišice od stegovanja. Termike ni bilo niti za vzorec, zato sem po 15minuta že na tleh. Letalo privežemo, potrebno je še urediti cel kup papirjev in narediti obvezno tehtanja. Sledi pozno kosilo ali zgodnja večerja. Naročanje ni težko, vse kar je potrebno reči je “odin obed, pozhaluyta” in dobiš, kar pač je ta dan za jesti. Proti večeru me Sergey Ryabchinsky povabi v trgovino v mesto Usman, ki kakšnih pet kilometrov stran od letališča. Skupaj z meteorologom Elmerjem iz Estonije in Algimantasom iz Litve se odpravimo v mesto. Več o njih napišem kasneje. V trgovini se opremim z vodo, ki drugače iz pipe ni pitna, kavo za zjutraj, ko “Vojkota” še ni in žvečilnimi za letenje. Zvečer skupaj s Petrom spijeva pivo in se odpraviva spat. Jutri je le prvi tekmovalni dan. Še par besed o ljudeh, Elmerja sem spoznal v Litvi na svetovnem prvenstvu, kjer je prav tako bil meteorolog. Na njegovo vremensko napoved prisega tudi Sebastjan Kawa. Še nedavno nazaj sva s Sebstijanom Kawo v Previdzi skupaj gledala vremensko napoved, ko je bil tekmovalni dan odpovedan. Sebastjan je bil poln optimizma, da bi se dalo v Tatrah zlesti na valovi in glede na to da imamo Arcusa, lahko brez problema pridemo do tja. Seveda sem bil jaz zajec in sva z Maticem samo jadrala okoli Prievidze. Vrnem se Elmerju, ki upravlja fcst24.com. Možakar ni najbolj zgovoren, zelo rad pa se druži. Po navadi, če si kje sam, pride do tebe in samo stoji ob tebi. Ne govori veliko. Potem ga recimo ti kaj vprašaš in kakšno minuto še nič ne reče, ampak naredi samo meni nerazložljive grimase in na koncu pride iz njega kakšen odgovor v stilu Ok, Yes ali pa mogoče celo samo “Mhm”. Potem odide, se vrne nazaj čez pet minut in začne govoriti, čisto nekaj drugega kot sem ga prej vprašal, ampak na koncu v bistvu vedno odgovori na vprašanje. Ko ga pa vprašaš kakšno bo vreme danes, potem je pa odgovor še bolj kompleksen in na koncu pogledaš v nebo, da se prepričaš ali sije sonce ali pada dež. Približno tako izgleda tudi njegov monolog na brifing.

 

Sobota 19.5.

Prvi tekmovalni dan. Piha močan zahodni veter, ki tukaj ne obeta nič dobrega. Nina suvereno vodi brifing on 11h, ki poteka v ruščini, na zaslonu pa je tekst v angleščini. Celotno dogajanje beleži s kamero Ignat. Naj mi oprosti, če sem njegovo ime zapisal napačno. Prvi dan mi pokaže svoj obesek za pasom, majhnega zelenega zmaja, ki ga je dobil iz Ljubljane.

 

Naloga za danes poligon v obliki diamanta, skupne dolžine 137km. Vzletamo ob 12:30. Baze so nizke in veter je zelo močan. Vendar Nina suvereno objavi štart 20minut po vzletu zadnjega pilota. Težka bo. Višina starta je 1000m nad letališčem, mi pa pridemo najvišje dobrih 900m in še to te veter takoj odnese par kilometrov stran. Štart preletim prvi z 38 sekundo zamudo in 150m nižje kot bi lahko z hitrostjo najboljše finese. Prva stranica je v veter. Držim se levo od kurza in letim še bolj v veter, ker vem da me bo veter prinesel nazaj na kurz. Prvo dviganje dobim na dobrih 400m nad terenom, samo kakšnih 10km od štartne linije naprej. Ko se vzpenjam, vidim še ostala jadralna letala, ki pridejo pod mene. Prepričan, da sem prvi v miru zakrožim vse do baze in nadaljujem proti prvi točki. Malo pred točki opazim, da je par letal še obrnilo točko. Vsa so kar nizko, ker zadnjih par kilometrov proti točki je modro nebo. Potrudim se nabrati višino potrebno do točke. Proti naslednji točki, mogoče malo desno iz smeri se vidi lepa vrsta kumulusov, ki pa se že združujejo in ponekod nastajajo plohe. Oblake dosežem nizko dobrih 300m nad terenom. Ker jih nosi veter, letim več kot 40 stopinj iz smeri proti naslednji točki. Samo 12km pred naslednjo točko se obrnem direktno proti njej. Vendar je med mano in točko ploha in vsak poskus doseči točko s te višine bi bil čisti samomor (beri izven letališki pristanek). Zato se odločim počakati na tem položaju. Tu sem se pri pisanju ustavil in naredil majhno pavzo, ker sem šel v sosednji bungalov poslušati Lado, kako recitira svoje pesmi. Mater tile majhni kozarčki. Letim malo sem in tja in poskušam zadrževati višino. Velik oblak je začel razpadati in rečem si, da je mogoče vseeno najbolje, da se obrnem proti domu. Daleč nisem prišel. Pristanem na ogromni požeti njivi sončnic.

 

Prvi izven letališki pristanek po kakšnih 15 letih. Vse sem naredil narobe. Skoraj brez šolskega kroga pristal na sredino njive velike dva krat dva kilometra. Niti pod razno si nisem prej ogledal, kje je dostop do njive in kje je glavna cesta. Iz daljave že vidim prah, ki se dviguje za kmetovo belo Lado Nivo. Bo že, čeprav je moja prababica rekla, da je Bože na Dunaju kostanj pekel. Kmeta sta prijazna in nekako se zmenimo, da samolot ni imel več vetra in da je vse ok. Odpeljeta se. Jaz pošljem SMS s koordinatami in prosim za avto s prikolico. Za danes je bilo dovolj adrenalina in ne čutim nobene potrebe, da bi mi iz njive rešila Wilga. Mogoče naslednjič. Odpravim se poiskati dostop do njive in pa glavno cesto.

  

Mine že skoraj ura, pošljem ponovno SMS; če je ekipa že šla na pot. Potrdijo mi, da so krenili na pot pred 10minuta. Google maps pravi, da potrebujejo do moje njive 22minut. In res, čez 15minut zagledam na cesti črno Toyoto Land Cruiser s prikolico. Pomaham. Avto ustavi. V avto sta poleg voznika Antona Permakov, še dva pomočnika Anton Berkutov in še en delavec iz letališča, kateri se pa ni predstavil. Letalo v hipu razstavimo in na poti nazaj se pogovarjam z Antonom Berkutom. Pove mi, da ni jadralni pilot in da je učitelj akrobatskega letenja in da ima svojo akrobatsko skupino. Antona voznika kličejo na letališču kar sponzor. Na letališču sestavimo letalo in na hitro ujamem še obed. Potem se pozanimam malo o Antonih. Anton sponzor, kot ga kličejo je človek zaradi katerega je Usman postal največji aeroklub za jadralno letenje v Rusiji. Je lastnik zemljišča v velikosti polovice Slovenije, med drugimi ima prašičjo farmo z več deset tisoč prašiči. Drugi Anton akrobat pa je bivši svetovni prvak v akrobatskem letenju in vodja znane akrobatske skupine z Yaki-52. Od sedemnajstih tekmovalcev je obletelo nalogo samo šest tekmovalci. To so bili tisti, ki sem jih videl prve obrniti prvo točko. Petr je zmagal, pove pa, da so za las še uspeli doseči drugo točko. Razglasitev zmagovalcev je šele ob osmih zvečer, ker je drugo uvrščeni Anton Minskiy odšel na njivo po drugega tekmovalca. Ob razglasitvi si želi neskončno komarjev postreči svojo večerjo, zato izgledamo kot kakšni dvorni norčki, ko krilimo z rokami in odganjamo komarje. Jutri je nov dan. 

 

Nedelja 20.5.

V zraku je ogromno vlage in temu primerno je tudi število komarjev, ki me spremljajo pri vse opravilih. Letalo je potrebno še malo očistiti. Na pomoč priskočita Sergey Ryabchinsky z vedrom in krpo za čiščenje in Ilya z belim špiritom. Sergeya kličejo president, predsednik, kar v bistvu tudi je. Je namreč predsednik zveze jadralnih pilotov Rusije. Sam se ga spomnim iz drugih tekmovanj, kjer je po navadi plaho prišel do mene s kakšnim vprašanjem glede instrumenta. Angleščina mu ne gre najbolje. Tukaj mu rečem, da naj govori kar rusko z menoj, ni vrag, da nekaj ne bi razumel in Sergey postane čisto drugi človek, zgovoren da je kaj. Sredi čiščenja obupam in se grem v bungalov preobleči, dolge hlače in dolgi rokavi, še čebelarski klobuk, bi si dal na glavo, če bi ga imel. Brifing 10:45, vzletanje ob 11:30, naloga 137km proti severu-vzhodu. Popoldan pričakujemo prihod fronte zato se nam mudi. Elmer spet preseneti na brifingu, na zaslonu pokaže da bodo dviganja okoli 0.2-0.5m/s in višina do 900m in obenem reče, da njegova napoved za tukaj itak nič ne drži in da jo bo še danes malo popravil. Baze oblakov so samo na 600m. V zrak gre vohljač Evgeny Zlobin, ki pa po kakšnih petnajstih minutah pove, da vreme še ni primerno za tekmovanje. Jaz čakam v klubski kantini, proč od vseh komarjev. Pridruži se mi Elena Borisova, ki je tudi članica aerokluba v Usmanu. Skrbi, da so vsa letala polepljena z barvami sponzorja dogodka Sberbank. Tudi sama dela v Sberbank. Pove, da je šele bolj začetnik v jadralnem letenju in da se uči tudi akrobatskega letenja z Yakom-52. Ni edina ženska, ki leti z akrobatskim letalom tukaj. Vsako jutro pridno trenira tudi Ekaterina Alekseeva. Skupaj za Antonom Berkutom se pripravlja za nastop na prvenstvu. Na vzlet se pripravi drugi vohljač. Sergey Kluyev bo šel v zrak z novim prototipom ruske izdelave. Nisem si zapomnil imena letala. Sicer Sergey tekmuje z Jantarjem, tako da se mi zdi, da je dan že odpisan. Z Blanikom pričnejo leteti zone. Elena me poprosi, če sem pripravljen narediti start z njo z Blanikom.

 

 

Seveda nikoli ne rečem ne letenju. Zrak je miren brez najmanjšega dviganja in kmalu pristaneva. V daljavi se vidijo že prve nevihte. Čez čas pride do mene Anton akrobat in vpraša, če bi želel narediti start tudi z Yakom-52. Po mojem še preden odgovorim, že sedim v Yaku na zadnjem sedežu. Anton me trdno priveže in da varnostna navodila, ki delujejo kar malo strašljivo. Nekako takole reče, Erazem, če ti trikrat rečem Erazem jump, potem narediš to in to in to. Vse skupaj enih petkrat ponovi. Akrobatski polet je dogodivščina in pol. Anton leti z neverjetno natančnostjo. Največja obremenitev je znašala malo manj kot 6g in -1g. Želodec celoten program prenese brez težav. Ko pristanemo na bencinski črpalki srečam Alexandra Kaplunova, ki polni gorivo v svoj helikopter Robinson R-44. Želiš poskusiti me vpraša? Hmm, tole tukaj je pravi ruski Baron Hilton cup. Izgovorim se, da je za danes dovolj letenja in odidem na pozno kosilo.

Dan se nagiba proti večeru in pričenja deževati. V bungalovu je dolgčas, zato grem v klubsko kantino, ker je pravi rock koncert. Sergey predsednik igra na bobne, ki jih res obvlada. Izvem, da je pred dvajsetimi leti bil profesionalni bobnar. Vladimir Radovskiy, mlad talentiran ruski pilot, ki bo na svetovnem prvenstvu sicer zastopal Belorusijo, igra na bas kitaro in kitaro.Kmalu se pridruži še Ignat in še en fant, ki mu ne vem imena. Razmišljam o tej klubski sobi, ki je mnogo manjša kot naša v novem hangarju. Ok, na steni imajo en televizor več. Vlečem vzporednice z tekmovanjem v Celju. Tukaj je najbližje mesto Voronezh, ki je oddaljeno dobro uro vožnje, večina pa jih je iz Moskve, ki je štiri ure vožnje stran. In pridejo na letališče skoraj vsak vikend, tudi če vreme za letenje ni najboljše. Čisto preveč se doma ukvarjamo s stvarmi in premalo z ljudmi. Nisem imel namena pisati o dogajanjih na tem tekmovanju, vendar me toplina ljudi tukaj vzpodbudi v ta zapis. Zapustim koncert in se lotim pisanja. Kmalu pride v mojo sobo Petr in pove, da v sosednjem bungalovu Lada Balamut igra na akustično kitaro in poje svoje pesmi.

 

   

Prekinem pisanje in s Petrom se odpraviva v sosednji bungalov. Tam so zbrani, Sergey President, Algimantas iz Litve, ki je predstavnik IGC na tem tekmovanju, drugače pa je bil vodja svetovnega prvenstva v Litvi, Elmer, Ilya in Dymitrii Timoshenko, Timi na kratko. Algimantas mi pokaže knjigo, ki jo je napisala Lada z naslovom Potok v ruščini. Potok pomeni tudi dviganje. Najprej pijemo vino, potem pa pridejo na mizo majhni kozarci. Sergey predsednik prinese steklenico konjaka iz Krimskega polotoka.

  

Izvem da je bil tukaj pričetek ruskega jadralnega letenja in povedo mi zgodbo, kako se šli rusi leta 1923 na tekmovanje v Nemčijo na Wasserkupe in tam zmagali, ker niso znali leteti. Krimski polotok pa je za zbrane zelo občutljiva tema in hitro prekinejo debato, ker očitno nimajo vsi enakega mnenja. Parkrat želim vstati in se vrniti v bungalov, vendar mi Timi pove, da se v Rusiji na koncu druženja vedno pije črni čaj z limono in dokler tega ne popijem ne morem iti nazaj v bungalov. Čaj dočakam, ampak po čaju sledijo spet mali kozarci. Kdo bi vedel. Okoli polnoči mi le uspe priti nazaj v bungalov. Jutri najverjetneje ne bo letenja in pripravlja se ekskurzija v bližnjo tovarno raketnih motorjev.

 

Ponedeljek 21.5.

Če se prav spomnim, je bil včasih ta dan dan letalcev. Danes ne bo letenja. Nebo je sivo in rahlo dežuje. Napovedana je ekskurzija v Voronezh, odhod ob 14:00. Točno ob uri se zbašemo v bel kombi z zatemnjenimi šipami. Približno takšen, kot jih srečujem na naših cestah. Ker zmanjka prostora, prinesejo še en dodaten stol, vrata se zaprejo in odpeljemo se proti Voronezhu, ki je debelo uro stran od Usmana. Razmišljam o ljudeh, ki so se pripravljeni tudi po več dni voziti v takšnih kombijih, za boljše življenje. Voronezh je mesto s približno milijon prebivalci. Najprej se ustavimo v velikem nakupovalnem centru, ki bi lahko bil tudi kjerkoli drugje na svetu. Ogledamo si akvarij, ki pa ne ponuja velikih presežkov. Potem se odpeljem naprej do centra mesta in se ustavimo pred velikim modernim hotelom. Mogoče mi je že malo žal, da sem šel na izlet. Pričakoval sem ogled zgodovinskih znamenitosti. Voronezh je namreč zibelka ruske mornarice. Nič od tega. Z dvigalom gremo v najvišje nadstropje v restavracijo, kjer nas pričaka Anton sponzor in nas pogosti z večerjo. Na večerji tečejo zanimivi pogovori. To območje in pa območje vzhodne Ukrajine ima eno izmed najbolj rodovitnih prsti na svetu. Zemlja je res črna, tako kot je v Vojvodini. Rodovitna prst sega tudi več metrov globoko. Donos na hektar je lahko tudi štirikrat večji kot drugje v Evropi. To je tudi eden izmed razlog za konflikte v tej regiji. Pozno zvečer se vrnemo nazaj domov. Na žalost tudi za jutri ni kaj prida vremenska napoved.

 

       

 

Torek 22.5.

Za razliko od včeraj smo se danes zbudili v čisto jasnem jutro, ki je obetal veliko optimizma. Žal pa mi ga je že pred zajtrkom pokvaril Elmer, ki je s svojim praskanjem po obriti glavi in mrmranjem, ni napovedoval nič dobrega. Na brifingu smo dobili zelo kratko naloga 117km, štart steza 12, kar pomeni kar nekaj korakov do tja. Na startu me mladi fant Aleksey Egoshin, ki se šele uči leteti, prosi, če lahko v letalo zmontira kamero za prenos slike iz zraka. Vsi ostali so mu že dali košarico. Seveda mu dovolim, vendar nikakor ne najdeva pravega mesta. Predlagam, da bi kamero namestila kar na krilo. Seveda je nad tem navdušen in pričneva z delom. Mimoidoči so sicer skeptični kako bo letalo še sploh letelo, vendar pri hitrostih, ki jih dosegamo tukaj bistvene razlike ne bo. Vojaški helikopter medtem meče padalce. Vreme izgleda odlično in vesel sem, da se je Elmer motil. A pilot helikopterja po postaji pove, da so baze samo na 600m. Nina vseeno ukaže start, mogoče se bodo baze pa kaj dvignili. Vzletimo. Za dviganje bi bilo fino imeti še kakšno dodatno decimalko. Točno ob uri se zapodimo čez start. Na žalost nimamo nobenih težav z preveliko hitrostjo, niti z brzino. Prvo dviganje dosežemo na 500m, 5km od starta. To ni boj, ampak mesarsko klanje, kot bi rekel Prešern. Čez točko v naslednje dviganje na 350m in potem še naslednje na 200m. Gledam oblake naprej v smeri proti drugi točki in upam, da se bo baza kaj dvignila. 600m je že kraljevska višina. Dvanajst kilometrov pred točko zmanjka oblakov in že vidim prva letala na bližnjih njivah. Položaj se mi zdi brezupen in se prekinem nalogo in se vrnem na letališče. Nalogo so opravili samo štirje s hitrostjo kolesarja. Podelitev nagrad poteka spet ob spremljavi komarjev. Če boste slučajno gledali videoposnetke podelitve, ne gre za kakšen obvezen ples ali pa poseben način ploskanja, ker za čisto preprosto odganjanje komarjev. Tudi tisti, ki so čisto zakriti in imajo sončna očali niso tajni agenti FSB-ja, ampak samo ljudje, ki so že dolgo tukaj na letališču »Sapsan« v Usmanu.

     

 

Sreda 23.5.

Jutranje srečanje z Elmerjem spet ni obetalo nič dobrega. Nina je bolj optimistična in nas pošlje na start, steza 12, kar pomeni spet dolgi sprehod. Na letališču je zaposlenih kakšnih osem ljudi. Na start nas vlečejo s staro Lado in pa enim UAZ kombijem. Boljše je če te vleče kombi, pri Ladi je potrebno cel čas teči, ker drugače crkne. Na brifingu me prosijo, če bi lahko imel intervju za lokalno rusko televizijo. Intervju opravimo na startu pred letalom. Upam, da so večino posnetka izrezali, ker sem večino časa odganja komarje. Žal neuspešno. Samo na eni nogi sem naštel več kot trideset pikov. V bungalovu si hladim noge iz roke z zmočeno brisačo. Start prestavljajo, ker vremena ni od nikoder. Nad 300m je vse mirno. Skupaj z Alexandrom Kaplunovom, na kratko Saša jeva kosilo. Saša je prišel na tekmovanje s svojim helikopterjem Robinson R-44. Drugače pa vodi IT oddelek za penzijski sklad pri Gazpromu. Pravi sicer, da ima zelo dolgočasno službo ampak ga dobro plačajo. V prostem času se ukvarja z raznimi projekti. Tako mi pokaže sliko ene naprave, ki so jo razvili za merjenje vertikalnega profila temperature. Ne vem kako deluje natančno, ni pa potrebno poslati v zrak nobenega balona in izmeri temperaturo do višine 1000m. To bi bilo nekaj za postaviti v naš klub. Cena milijon eurov. Zaskrbljen je nad situacijo v trikotniku Amerika-Evropa-Rusija, vendar hitro zaključiva, da midva ne vidiva nobenih težav in da se imava čisto ok. Zazvoni mi telefon, kliče me Sergey Klyuev, da bo potrebno letalo pospraviti iz starta, ker bi šli vaditi za nedeljski miting. Miting bom moral spustiti. Na pot naprej grem že v soboto. Spet se organizira izlet v Voronezh, tokrat je tam festival balonov in možen bo letiti z njimi. Slaba cesta in pa delo botrujeta temu, da ostanem doma.

 

 

Četrtek 24.5.

Danes niti ni potrebno srečati Elmerja, zjutraj dežuje. Na brifingu je sicer Elmer optimističen in pravi, da se bo dalo jadrati tja do višine 900m, edina težav, ki jo imamo je močan veter, ki bo pihal približno 60km/h. Nina hitro reši dilemo in dan odpove. Danes je na sporedu savna, odhod ob 14h. Ostanem doma in delam in pišem. Do sedaj sem v Rusiji naletel štiri ure in triinštirideset minut. Sem izpisal, da več izgleda. Za jutri so obeti bolj slabi, vendar je Elemer spet optimističen, ker po navadi so bili za jutri vedno obeti boljši kot je potem vreme res bilo. Tokrat meni, da bo ravno obratno. Torej vremenska napoved za jutri je slaba, kar pomeni, da bi vreme lahko bilo ok. Kakorkoli že, jutri je moj zadnji letalski dan tukaj, v soboto pa na pot novim dogodivščinam naproti.

  

 

 

Nahajate se: Domov Prispevki Tekmovanja SGP Rusija - Erazmov dnevnik

We use cookies to improve our website and your experience when using it. Cookies used for the essential operation of this site have already been set. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

  I accept cookies from this site.
EU Cookie Directive Module Information